[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Kamor se ozre0 , vidi0 v oãeh solze. Ta jih hoãe pre-
kriãati, oni si jih skrivaj otira za naoãniki, ta jim pusti, da
mu kapljejo v sive brke in sivo brado. Naj teãejo solze
sreãe, veselja in vstajenja!
Tisti tam, ki teãe ob sprevodu, ki drÏi v rokah pet pa-
pirnatih zastavic in Ï njimi maha in pozdravlja na levo
in na desno, je Peter Srako0 . Obrit je, kar ni njegova na-
vada, klobuk ima bolj na tilniku kakor na glavi, krajci
suknje se love v vetru za njim in od spehanosti in raz-
burjenosti je njegov obraz ves roÏnat. Teãe, teãe, preteãe
sprevod in zavije v ulico, kjer stanuje. Hiti po stopnicah,
hrupno zvoni, stopi v predsobo in kliãe vse po vrsti.
»Sèm, vsi sèm, hitro sèm!«
Ko vidi vse, dvigne trobojnico in pogleda vsakemu
posebe v oãi.
»Na,« iztegne nato desnico, »prisezi mi nanjo zdaj ti,
Ïena!«
»Ná, hãi,« hiti naprej, »in ti, sinko moj.«
Nihãe se je ne dotakne, vsi umaknejo roke in obraze.
»Ná,« kliãe 0 e Mimici, »poljubi vero svojega oãeta!«
299
BELA VRANA
BESeDA
Mala deklica stori, kakor je videla oãeta: z obema ro-
ãicama pritisne zastavo na srce, potem jo pritiska s plo-
sko roko na svoja ãe0 njova usteca in poljubuje.
»Enega samega otroka imam,« pravi Srako0 , »in sivo
mater imam, a drugega nikogar. Zbogom tedaj, pojdite,
kamor vas Ïenejo misli, in pi0 ite mi, da vam po0 ljem de-
narja po zakonu.«
Na steni visi suknjica male Mimice. Sname jo, obleãe
vanjo deklico, vzame jo v naroãje in odide z vsemi pe-
timi zastavami. Hiti po ulici na cesto, koder prihaja
sprevod, stopi v vrsto, stisne v roãico deklici zastavico,
a sam drÏi 0 tiri in maha Ï njimi na levo in desno.
»Îivela Jugoslavija!« kliãe in Mimica vzklika za njim:
»Zivela Ugoslavija!«
Kakor vihar polje navdu0 enje od leve in desne, kakor
reke se vale poboÏne himne, ki jih pojo ti ne0 teti in sreã-
ni zbori osvobojenih in odre0 enih. Zvonovi zvone, god-
be igrajo, topovi grme, a vse mesto je ena sama nes-
konãna pesem navdu0 enja in sreãe.
Gredo mimo glavne cerkve in tam stoji skljuãena, sla-
bovidna Ïenica, upira svoje vodene oãi v sprevod in ne-
koga i0 ãe in i0 ãe. Zdaj ga je zagledala. Srako0 eva mati je.
Zagledala je sina, o katerem je mislila, da je utonil med
tujci. Vidi ga, rine se med mladino, njeno zgubano lice
je rdeãe in vedro, prerije se skozi vrsto in gre naravnost
k njemu. Prime se ga za suknjo, da laglje dohaja, in kima
300
BELA VRANA
BESeDA
mu, ãe0 tako je prav, tako je prav. Vzame mu iz roke za-
stavico, vihti jo in kliãe in poje z drugimi vred.
»Zivela Ugoslavija!« vzkrika Mimica.
»Le 0 e tako reci,« jo bodri starka, »le 0 e tako reci!«
In vsi priãno peti 0 iroko, poboÏno in blaÏeno svete
slovanske himne.
Tako gredo in se oklepajo drug drugega: mati sina ãez
kriÏ, sin matere okoli ram, Mimica oãeta, ki jo nãse na
levi roki, okoli vratu.
Oblaki se pretrgajo in sonce jih pozdravi ter se jim
nasmeje s svojim neskonãnim sijajem.
301
BELA VRANA
BESeDA
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-185-1
302
[ Pobierz całość w formacie PDF ]