[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Jaz deklico sem zrl in vedel,
da slikal jo je starec sam.
131
PESMI 1
BESeDA
Smrt nevesta
»Kaj gleda0 sanjavo, deklica zala?
Veselo zaliva0 gredice, to vem!
Na tihem ugiblje0 , katere cvetice
najbolj se prilegajo ãrnim oãem.
·ivilje ti 0 ivajo krilo poroãno,
Ïe tretji te ãaka v cerkvi oklic.
A jaz ti povem: ne bode0 nosila
ni krila ni venca iz teh cvetic.
Tvoj Ïenin je vãeraj v visoko planino
odvriskal z graj0 ãakom drznim na lov.
Tam gori je na0 el drugo nevesto,
v dolino ne bode ga veã domov.«
Kri 0 ine dekletu v neÏna lica,
neverno pogleda Ïeno in dé:
»Jaz dobro poznam druÏice planinke,
in mene poznajo dobro one.
132
PESMI 1
BESeDA
Kar ti govori0 mi, bleda neznanka,
tegà ne verjamem, to grda je laÏ.
Ti nisi hodila po na0 i planini
in mojega Ïenina ti ne pozna0 .«
»Planinka sem vãasih in zopet dolinka,
po mestih hodim in gorskih vaseh,
pri starih in mladih, uboÏnih, bogatih,
in znana sem tudi pri lepih ljudeh.
Hitela sem davi na va0 o planino
in tam poljubila njemu obraz.
Kaj mari je meni tvoja zvestoba?
Od danes njegova nevesta sem jaz.«
Zasmeje se glasno deklica Ïeni:
»Kako naj te ljubi moj Ïenin, kako?
On na0 e vasi je najgor0 i mladeniã,
a tvoje obliãje blédo, suhó.«
*
133
PESMI 1
BESeDA
Izgine, ko trenil bi, bela Ïena,
nevesto objame preãudna Ïal . . .
Graj0 ãinski logár ji pride povedat,
da davi nje Ïenin je v brezdno pal.
134
PESMI 1
BESeDA
Sveti kelih
Na Muro temna noã je pala,
objel je griãe rase hlad.
V temo 0 trli nad reko skala,
v temo kipi na skali grad.
Dvorane grajske razsvetljene
iz reke dna Ïare nocoj,
krog mize teÏko obloÏene
pa vitezov piruje roj.
V steklenih ãa0 ah Ïarko vino,
dovtip na ustih, strast v oãeh.
V noãí temino in ti0 ino
odseva luã, odmeva smeh.
Pred vrsto gostov onemelih,
postavi Zavr0 ãàn tedaj
na mizo z varno roko kelih,
zamaknjen ves v zlata sijaj.
135
PESMI 1
BESeDA
»Vriskajte z mana, drugi smeli!
Obilen je dana0 nji plen;
vi stenski kras ste v cerkvi vzeli,
jaz kelih vzel sem dragocen.
V spomin ostane veãen meni,
kot sonce v luãi se bli0 ãi.
Bojdà menihi zaslepljeni
pijo iz njega re0 njo kri.
âe kdaj menih je usta zmoãil
zares s krvjo, kaznuj me Bog!
Jaz vina v kelih bom natoãil
in pil bom tudi trsni sok.«
Molãeãe viteze bojazni
in ãut obide nemirú.
A vitez Zavr0 ãàn izprazni
peneãi kelih brez strahu.
136
PESMI 1
BESeDA
Temà zagrne mu poglede,
mrtva0 ki vikne zunaj ptiã.
Drhteã se mu telo sesede,
na tleh ne gane se mrliã.
*
Raz stolp brni polnoãna ura,
v dvoranah vlada noã in mir,
0 umi pod gradom kalna Mura,
na oknu vika v noã skovir.
137
PESMI 1
BESeDA
Azma
Abdalmálik sam sedi v 0 otoru,
sam sedi na mehkem krznu tigre
v Iraku pred lepim mestom Kabo.
Srd mu 0 viga iz oãi ponosnih,
v srdu vójem zbranim kliãe svojim:
»Kdaj ukloni se nam drzna Kaba,
kdaj odneha Abdalah poveljnik?
Petkrat Ïe smo zrli mlaj na nebu,
kar se mesto trdno nam ustavlja.
Vse tovore smo zaman prestregli,
vse dotoke vodne zagradili,
naskoãili mestno zidje stokrat.
Divni Alah, milosten nam bodi!«
Sel priteãe izpod mesta Kabe,
Abdalmálik slu0 a sla besede:
»Truma ljudstva je u0 la iz Kabe,
da se tebi, levji sin, pokloni.
Îeja silna, glad sta jo prignala.
Le poveljnik, govore Kabljani,
ukloniti Abdalah se neãe.«
Jezno zopet zakliãe Abdalmálik:
138
PESMI 1
BESeDA
»Cela vojska mestni zid obkôli,
v temni noãi, v svitu dneva pazi,
da najmanj0 i tovor ne uide,
da najmanj0 i virãek ne pronikne
ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto.
Morda potlej Abdalah odneha.«
Vrsta vojev tiho se prikloni.
iz 0 otora gre, da zbere vojsko.
Pred visokim gradom v lepi Kabi
zbira hrabri Abdalah me0 ãane,
zbranim resno govori poveljnik:
»Dlje braniti mesta ni nam môãi
Glad nas davi, Ïeja moã nam jemlje.
Dan noben nam ne prinese upov.
Uklonimo se sovragom, bratje,
izroãimo jim v oblast domove!
Bili boj smo za pravica sveto,
svojo zemljo, milo last branili,
v svetli raj nas bode prerok vêdel.
A braniti dlje se ni nam môãi,
139
PESMI 1
BESeDA
uklonimo se sovragom, bratje!«
Meã odpa 0 e Abdalah si z ledij.
meãe strani vrÏejo me0 ãanje.
Toda Azma, mati sivolasa,
Abdalahu stopi zdaj pred lice.
Glasno sinu starka de stoletna:
»Kaj boji0 se, Abdalah, sovraga,
da golãi0 kot grlicam golobec,
brez duhá in mehko brez srãnosti!
Proti vzhodu dvigne meã v desnici,
a levico na srce polóÏi
in govôri, branil li pravico
meã je tvoj, in govor tvojih usten,
ko naskoke si odbijal z zida,
ko rojake svoje v boju hrabril?
Drugega ti nisi smel braniti,
nego sveto pravo domovine.
Drugega ti nikdar nisi branil.
Mati tvoja, Abdalah, pozna te.
A zakaj, moj sin, boji0 se danes
smrti v boju za domovje, pravo?«
140
PESMI 1
BESeDA
Mêãe ostre poberó me0 ãanje,
ogenj 0 vigne v srcu koprneãem
in pre0 ine ude trudnim borcem.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]